Včeraj smo imeli “mepijevci” prvi resnejši preizkus orientacijsko – kondicijskih veščin v letošnjem letu.
Do Tacna smo se po pouku odpeljali z mestnim avtobusom. Od tam naprej pa smo se po prej neznani poti (z zemljevidom in kompasom) v skupinah odpravili najprej do Grmade. Celo pot nas je spremljal krasen razgled in sončni zahod. Ujela nas je noč. Na glave smo nataknili svetilke in se odpravili naprej na Šmarno goro. Tam smo na hitro “pospravili” vsebino nahrbtnikov (beri hrana in pijača), se naužili razgleda nad nočno Ljubljano z okolico, nato pa jo mahnili zopet po neznani poti v Šmartno pod Šmarno goro na avtobus in pred šolo. Izkazalo se je, da z orientacijo ni večjih težav, če slediš zemljevidu in je le ta vedno orientiran. Sem in tja pa so se pojavili vzdihi pomanjkanja kondicije, a to se da z vajo in gibanjem hitro pridobiti. Kar pogreje pri srcu, ko od mladih slišiš navdušenje nad razgledom. “Uauuuu, kakšen razgled, pa sončni zahod, lučke…” Ob tem so bolečine v mišicah hitro pozabljene, tudi topel čaj naredi svoje.
