Kaj pa, če bo dež?
To vprašanje se je velikokrat porajalo pred letošnjo MEPI odpravo na Jelovico. Odgovor pa je bil, kdo garantira, da bo prihodnji teden bolje, glede na letošnje vreme. Pa saj zato imamo priprave čez celo leto o preživetju v naravi v vseh pogojih.
Mepijevci se ne ustrašimo kar tako. To smo dokazali s številčno udeležbo, navkljub muhasti napovedi. Zbrali smo se na železniški postaji v Šentvidu, od koder smo se odpeljali proti SZ Slovenije, do postaje Otoče.
Tam se je začelo zares. 7 skupin se nas je podalo v časovnih presledkih na pot, ki smo si jo začrtali sami na pripravah. Obiskati smo morali vse kontrolne točke po vrsti in priti na cilj prvega dne na planino Talež na Jelovici. 12 km in nekaj višincev se je nabralo.
Te številke pa so se nekaterim skupinam še malo povišale, če so zašle iz “idealne linije”. Vreme je bilo super do predzadnje točke, nato pa so se začele pojavljati napovedane popoldanske plohe. S pelerinami in dežniki smo nato uspešno pripešačili do cilja.
Kuhali smo večerjo in sušili perilo. Ta čas pa se je dež poslovil, tako, da smo lahko postavili šotore, kurili ogenj, pekli dobrote iz nahrbtnika, igrali odbojko, karte, metali frizbi ter bumerang in vadili diabolo. Zjutraj smo se zbudili v čudovito, sončno jutro.
Posušili smo lahko vse, kar je bilo mokro, se najedli, igrali odbojko, frizbi in spakirali za na pot.
Čakala nas je trasa drugega dne. Na srečo je bilo lažje, saj ni bilo veliko vzpona. Vse skupine smo srečno prispele do Šobčevega bajerja v Lescah. Nekateri, najbolj pogumni so se osvežili v bajerju. Temperatura je bila prijetnih 11 °C, nekateri so celo odplavali kakšno dolžino. Padel je tudi kakšen zaslužen sladoled. Skupaj smo nato odpešačili še do železniške postaje v Lescah in nato z vlakom v Šentvid.
Še dobro, da je pred nami vikend, da se bomo lahko malo spočili in razvajali v hotelu “mama”. Hrabre spremlja sreča, tudi z vremenom saj je v dveh dneh padalo “le” 3 ure. V šoli nas čaka še analiza odprave, da bomo v prihodnje še boljši.
Tako je za nami uspešna odprava, ki je poskrbela, da smo bogatejši za nove izkušnje in spoznanja. To je pa zares prava šola v naravi.
Čestitke vsem mepijevcem za pogum in vztrajnost, ki ste jo pokazali v teh dveh dneh na odpravi. Verjamemo v vas in smo prepričani, da boste “devetarčki” v tem mesecu v čim večjem številu opravili še ostale obveznosti (prostovoljstvo, veščina in šport), ter tako uspešno zaključili z bronastim priznanjem.
Ponosni mentorji: Ajda, Helena, Taja, Tanja, Sandra in Simon
